Bruhanje!
Mnogi gotovo poznate pisatelja Douglasa Adamsa, in mnogi se gotovo spomnite nekega njegovega lika, voznika tovornjaka. Pojma nimam iz katere knjige je. Spomnim pa se ta je bil ta voznik tovornjaka pravzaprav bog dežja. Jap, in tega se sploh ni zavedal. Kamorkoli je šel ga je spremljal dež. Mislim, da je poznal devetnajst vrst dežja. No, priznam teh devetnajst sem si malo izmislil. Pa vendar, večina nas pozna dež kot dež. Mogoče je močan dež, rahel dež. No nima veze. Podobno je z eskimi. Eskimi recimo poznajo (no, mogoče je to samo urbana legenda) nekaj deset besed za sneg.
Gotovo se sedaj že sprašujete kaj za vraga jebenega ima vseskupaj veze z bruhanjem. Evo, avtor tehle vrstic pozna kar nekaj vrst bruhanja. Hiter bruhec po popitem pivu preveč, daljše bruhanje, bruhanje po pici, bruhanje v postelji. In pa bruhanja naslednji dan, s tem imam šele izkušenje. Bruhanje takoj ko vstaneš, ponavljajoče se bruhanje, bruhanje ničesar več, bruhanje pravkar popite vode, bruhanje juhe in moja zadnji in najnovejši dosežek - bruhanje jote (sej veste kaj je jota - zelje fižol & stuff).
Bruhanje jote pa je imelo še vsaj dve bonus točki. Namreč to sem počel v dokaj fensi gostilni, na praznovanju 50letnice sorodnika in vseskupaj mi je delno uspelo opraviti skozi nos. Jebeno, vam pravim. Želodčna kislina dobro razje(be) nosno votlino. Poleg tega pa vsako bruhanje smrdi. In tukaj sem imel bruhanje v nosnicah, bližje ne bi moglo biti. Jebemti veseli december.
No, nič ni kriv december. Kriv sem sam, saj se ne znam ustaviti pri tretjem pivu. In bil je žur. In ni bilo samo pivo, jebemtiš. Sicer imam kar dobro genetsko pogojeno šanso postati alkoholik. In imam tudi navado popuščati sam sebi, in hitro se navzamem navad, še hitreje razvad. Res idealni pogoji, da postanem pijanček. Toda pijanec ne bom nikoli. Ni šans. To je zame hudičevo prenaporno. Moje telo preprosto ne prenese. Spomnim se, da sem imel mačka tudi že po dveh pivih.
Verjemite, da ne rečem vsakemu mucku maček, pri meni izgleda zadeva resnično zajebano. V glavi mi polagajo asfalt in minirajo kamenje, v želodcu je jebena revolucija in vse kar je koristnega tam hoče spizditi ven skozi usta. Ne zajebavam se, tako stanje ponavadi traja nekje do šeste ure zvečer, včasih dlje. Ne pomagajo tableti, prekomerno pitje vode (na koncu koncev se tudi voda odloči za predčasni izhod iz telesa). Ne pomaga sarma in kot sem ugotovil ne pomaga jota. In zato so dnevi, ko se ga napijem redki. In zato se ga, ko se ga napijem, napijem preveč.
Ob priliki, vam zaželim še srečnega in zdravega. Kakšen bo pa moj prvi januar pa gotovo uganete.
Reddit
Objave
